V terapiji skuša terapevt pogovor spodbuditi z opogumljanjem staršev k čustvenemu stiku z otrokom, saj skuša ta ponavadi s svojim vedenjem družinski sistem nezavedno opozoriti, česa v njem primanjkuje: morda sočutja, ponosa, spoštovanja ali pa se osnovnih potreb ne prepoznava (katere so starševske, katere otrokove). Starši lahko odkrijejo, da so tudi sami od staršev pogrešali podobno, kar danes pogreša njihov otrok, lahko pa otrok s svojim vedenjem samo opozarja na zakonski odnos staršev. Da bi se mama in oče z otrokom lahko povezala in ga tako umirila, se morata najprej srečati z vsem, kar sta doživljala kot otroka v primarnih družinah. Ko odkrijeta, katera hrepenenja so ostala iz odnosa z njunimi starši neuresničena, lahko jasneje razlikujeta svoje in otrokove potrebe ter s tem presežeta pretekle odnose, sedanji pa dobijo drug pomen in druga dejanja.