Naše terapije se izvajajo po predhodnem dogovoru s terapevtom in potrebah ter željah klientov. Srečanja potekajo enkrat tedensko po v naprej določenem terminu. Načelom izhajamo iz okvirja cikla 12-ih srečanj, obseg srečanj pa je seveda možno prilagoditi tudi po vaših željah. Večkrat imajo posamezniki občutek, da je en cikel premalo, zato se po nekaj-tedenskem premoru vrnejo, nekateri pa z naslednjim ciklom tudi kar nadaljujejo. Izboljšanje stanja je odvisno od več dejavnikov, predvsem od posebnosti posameznega primera in odločitve za spremembe. Nekateri izzivi in problemi zahtevajo svoj čas in vztrajnost. Večji učinek je, če so terapije čim bolj redne in cikel (večkrat) ponovljen. Vsekakor pa je posameznik tisti, ki odloča o tem, koliko časa bi želel hoditi na terapijo.

V kolikor ste v partnerskem odnosu, sta na terapijo praviloma povabljena oba, odvisno tudi od razloga za prihod na terapijo. Včasih nekdo čuti, da bi imel cikel terapij samo zase, kar je tudi možno, se je pa o razlogih za to zaželeno pogovoriti.

Neozaveščene travme se lahko prenašajo iz roda v rod, dokler se nekje ne ustavijo in se nekdo iz družine ne spoprime z njimi na način, da si dovoli še nikoli začutene dogodke začutiti, ozavestiti in ovrednotiti. Večkrat pravimo, da več kot čutijo in nosijo starši, manj je potrebno nositi lastnim otrokom. Skozi generacije se lahko prenašajo različne travme, od nasilja do zasvojenosti, lahko pa tudi preskočijo posamezno generacijo.

Upanje vedno je. Že s tem, ko se posameznik zave določenega problema, si ga prizna in začne iskati rešitve. Ogromen korak je, ko se posameznik odloči za terapijo in si dovoli začutiti še nikoli začutene stvari. Verjamemo v to, da je telo vedno kompas in da vedno govori resnico, na terapiji pa skupaj iščemo odgovore, kaj pravi vaše in telo in kaj je tista resnica za vas, ki vas pelje v kvalitetnejše življenje.

Partnerja sami nikoli ne moremo spremeniti, lahko pa se spreminja sam, ko vidi, da se spreminjamo tudi mi. Temu kratko rečemo »skupna rast«. Partnerski odnos je nekaj, kar partnerja skupaj ustvarjata, za kar se morata odločiti, kjer želita v odnosu prispevati najboljšega sebe, kako se želita v odnosu uresničiti. Vsak posameznik je pri tem samostojen in odgovoren za svoja lastna čutenja, vedenje in mišljenje. 

Nikoli ne iščemo krivde le pri enem partnerju. Na terapiji ne iščemo krivca, ampak odgovornost, ki jo je potrebno vedno nasloviti, še posebej v primeru različnih oblik nasilja, izhodov in afer, ki jih je za uspešno terapijo potrebno opustiti. Vedno sprašujemo partnerja, s čim drug drugemu omogočata nefunkcionalno vedenje in s tem bolečino, ki si jo povzročata. Vsak namreč prihaja iz okolja, kjer je živel v vzdušju, ki mu je bilo edino poznano in si ga poustvarja tudi v novem partnerskem odnosu. Na terapiji iščemo odgovore, kaj so ta vzdušja in vzorci iz primarnih družin, ki so tako zelo zasvojitveni, da si jih vedno znova poustvarjamo kasneje tudi sami. Večkrat rečemo, da »iste ptice letamo skupaj« in da smo se našli z določenim namenom, razlogom oz. hrepenenjem, da bi zrastli iz svojih ran. To pa je mogoče le, če sta oba partnerja za to.

Partner se vedno zapija izključno zaradi sebe. Ker je v njem bolečina, rana, s katero se ne zmore soočiti in spopasti. Za različne izhode iz odnosa je vedno odgovoren tisti, ki to počne in nikoli drugi. Lahko pa s svojim vedenjem partnerju omogočamo ali toleriramo njegovo početje. Smo zagovorniki tega, da se najprej rešuje odnos, če sta oba partnerja seveda za to. 

Terapija ne more škodovati, saj se ne odkriva ničesar takega, česar tam že zdavnaj ne bi bilo. Posameznik se na terapiji spomni le toliko, kolikor je za njegovo psiho varno. Dobro je vedeti, da je posameznik vse že preživel, da se vse »samo« prebuja, čeprav je včasih občutek, da se danes vse dogaja. Glavni potres je že zdavnaj mimo, danes so »samo« popotresni sunki, ki pa se včasih zdijo veliko močnejši kot je bil sam potres. To pomeni, da je danes varno čutiti, varno doživeti tudi tisto, kar morda nekdo kot otrok ni smel, ni zmogel začutiti, telo pa si je kljub temu vse zapomnilo.