Je nasilje na športnih dogodkih odraz stanja v družbi?
Avtor: Dr. Gregor Greif
Še vedno odmeva incident, ki se je zgodil v nedeljo na nogometni tekmi med Muro in Mariborom, na kateri je bilo zaradi močne eksplozije ob igrišču poškodovanih več članov Mure.
Zvrstili so se številni odzivi športnih akterjev, posameznikov, stroke in druge javnosti. Kot običajno lahko vidimo, da vsi, bolj ali manj konkretno, obsojajo taka agresivna dejanja in se od njih ograjujejo. Zgovorni so odzivi stroke, da je tovrstno nasilje odslikava družbe in da postaja neka normalnost, kar bi nas moralo resno skrbeti.
Vsekakor je potrebno najprej raziskati ta dogodek in ugotoviti odgovornost akterjev, tako storilcev na eni strani, kot tudi organizatorja in drugih vpletenih (NZS, policija ipd.) na drugi strani. Nato bi bil že skrajni čas, da se problematika huliganstva in nasilja na športnih dogodkih sistematično uredi. Ob tovrstnih incidentih, ki niso nekaj novega, se vedno dvigne precej prahu, zmanjka pa sprejem pravil in konkreten načrt ukrepov, da se tako nasilje bistveno omeji oz. prepreči, vsaj na športnih prizoriščih.
Vendar, če pogledamo izven športnega (nogometnega) okvira, bi bilo smiselno, da se ne ustavimo pri tem, da je nasilje v športu odraz stanja v družbi in kot tak družben problem. Nasilna ni družba, nasilni so posamezniki v njen. Zato bi lahko v družbi, predvsem odrasli posamezniki, zelo jasno in glasno naslovili, od kje to nasilje večinoma prihaja. Dokler bomo namreč zagovarjali nasilne prakse v družinah (drenje, potiskanje, klofutanje, pretepanje in vse druge oblike nasilja), beri jih smatrali kot »vzgojne« in »poučne«, toliko težje bomo reševali problem nasilja v družbi, v katerihkoli sistemih že. Če je torej udariti lastnega otroka v imenu vzgoje nekaj normalnega, so lahko vsa družbena prizadevanja bolj jalova kurativa, ki poskuša nadoknaditi premišljeno preventivo, ki se začne v domačem okolju.
