Nasilje v imenu vzgoje
Avtor: Dr. Gregor Greif
Ko tako spremljam polemike o vzgoji in discipliniranju, ki nikoli ne zastarajo, kar je pravzaprav spodbudno, dobim včasih občutek, kot da bi o starših in otrocih govorili kot o dveh rivalskih ekipah … kakšni da otroci dandanes so, razvajeni in neubogljivi, da imajo vsega preveč, da tiči razlog za stanje v družini v njih in njihovem vedenju, povsem drugače kot nekoč, ko se je starše in druge avtoritete še ubogalo ipd.
Strinjam se, da je danes vzgajati težje kot nekoč (razen, če oberemo permisivne ali avtoritativne bližnjice), saj smo postali nasploh v odnosih bolj čustveno in še kako drugače zahtevni. Pogovarjati se o čustvih, konstruktivno reševati konflikte ipd., zahteva določen trud, toliko bolj, ko gre za vzgojo otrok, ki vključuje še veliko več, saj otroci niso »enakovreden partner« staršev. Dvomim, da je bilo včasih, ko so odraščale naše in starejše generacije, več (prave) ubogljivosti, prej bi rekel, da je bilo več strahospoštovanja, saj je bilo povsem normalno, da je »zapela šiba«, čeprav je tovrstnih metod še danes preveč v naših družinah. Pa ne želim kritizirati (naših) staršev, saj so tudi sami bili (najbrž) deležni podobne vzgoje, kar jih seveda ne opravičuje.
Želim samo izpostaviti moment, da ima vsak starš priložnost začeti drugače in narediti nekaj novega, kar bo koristilo njim samim pri lastnem »očiščenju«, posledično pa njihovim otrokom. Vsak, ki je otrok nekih staršev, predvsem pa vsak, ki je starš, globoko v sebi ve, če se zazre vase in se začuti, da je problem nasilja vedno v posamezniku, ki je nasilen oz. se nasilno odziva. Četudi bodo otroci naredili vse, divjali, kričali, razmetavali, se pretepali, jezikali, da bi starše na svojski način poklicali na pomoč, je izključna odgovornost za reakcijo (pa najsi bo drenje na otroka, poniževanje in sramotenje ter nadalje vse oblike fizičnega nasilja) vedno v staršu samem.
Pa bo nekdo rekel, da ne zaležejo mirna opozorila, 5-krat, 10-krat, dokler starš ne zakriči ali celo udari …, potem pa zaleže, vsaj za nekaj časa, dokler se vse znova ne ponovi, kot v začaranem krogu. Navadno starši opravičijo take nasilne metode s pripisom, da so vzgojne. Lahko bi torej rekli, nasilje v imenu vzgoje, ali pa cilj opravičuje sredstva. Torej vzgajam, ko sem nasilen oz. zakaj ne bi preskočil 5 ali 10 mirnih opozoril in že v prvem koraku udaril, če je to tako učinkovito sredstvo?
Koliko svojega sramu damo otroku z nasilnim ravnanjem in sporočilo, da se težave učinkovito rešujejo s trdo roko. Hkrati se precej staršev pogosto »pohvali«, da so tudi sami kot otrok občasno prejeli kakšno »vzgojno«, ki so si jo tudi zaslužili. S tem ohranijo svoje starše v lepi podobi, sebe pa v slabi, kot problematičnega in zahtevnega otroka, ta tradicija pa se potem nadaljuje, ko sami postanejo starši. Četudi otrok dela vse mogoče probleme in se vede na način, ki ga nikakor ne gre odobravati, ni razloga, da se iz otroka, ki je sad očeta in mame, dela grešnega kozla in mašilo za (partnerske) težave. Otroci niso nasprotniki in rivali staršev, saj nas potrebujejo, da jih dovolj dobro, saj nihče ni idealen starš, pospremimo v ta nepredvidljivi svet, ki je že sam po sebi dovolj težak in poln nasilja, zato ni potrebe, da jim z nasilni odzivi nudimo svojsko »izkustveno učenje«, ki se (vsaj) na dolgi rok ne obnese. Predvsem pa, zakaj bi bilo nekaj, kar boli in ponižuje, sploh dobro!?
